S pričujočim festivalom obeležujem svoje peto leto kot umetniški vodja Festivala Maribor in v tej vlogi nadaljujem dialog z evropsko kulturo, ki predstavlja v okviru letošnje Evropske prestolnice 2012 še dodaten izziv. Tokratni festival bo nekaj posebnega tudi za Avstralski komorni orkester (ACO), ki bo kot rezidenčni orkester festivala v Mariboru preživel celih enajst dni.
Odlično sodelovanje povezuje ACO in vrhunsko ameriško sopranistko Dawn Upshaw, ki jo predstavljamo na otvoritvenem koncertu. Njen vseobsežni talent bomo doživeli skozi izredno širok nabor glasbenih stilov – od slovite filmske glasbe pa tja do spokojne večerne zamaknjenosti, ki jo pričara Schumannova mesečna noč (Mondnacht). Zaključili bomo z razsvetljujočo močjo ljubezni v Schoenbergovi Ozarjeni noči.
S koncertom Navdihujoče domoljubje raziskujemo psihološke razlage narodnostno navdahnjene glasbe – tukaj je vsa ironija namenska. Oprli se bomo na kontroverznega Richarda Taruskina, ki pravi, da je prigovarjanje kateremukoli skladatelju, naj izraža svoj neposreden geografski in časovni izvor, torej naj ostane pri svojih koreninah, nedopustno in avtoritativno. Razkriva povsem anahronistično idejo o neposrednem zaledju vsakega posameznika v času, ko je glasba vsega sveta vsakomur in vsem nenehno elektronsko dostopna. Prisluhnili bomo moravskemu Janáčku, češkemu Dvořáku, ki je - kakšna ironija - Američane spodbujal, da bi ustvarili lasten stil, pa tudi Sculthorpovemu muhastemu součinkovanju britanskega kolonializma in avstralske narave. V epilogu se bomo spomnili madžarskega Bartóka, ki je našel navdih za svoj predrzni Divertimento v ljudskih plesih.
Lanskemu Niču (projekt Nič) je, kajpada, lahko sledilo le majčkeno Vse(ga) (projekt Vse). Naš dragi prijatelj in sodelavec Jon Frank mi je v tej zvezi pred kratkim predstavil odlomek iz recenzije dela Jima Holta z naslovom Zakaj obstaja svet (Why Does the World Exist):
˝Obstaja možnost, ki jo zagovarjajo nekateri fiziki, da je »nič nestabilen«. To pomeni, da se je nekaj moralo zgoditi. Hkrati pa predpostavljamo, da se je moralo zgoditi prav vse.˝
S svojim bogatim igralskim talentom se nam bo pri projektu Vse v vlogi povezovalca pridružil Gerry Connolly, šušlja pa se, da bo del Vse-ga celo Njeno visočanstvo Kraljica Elizabeta II.
Projekt Vse bo razdeljen na dva dela, za Jagodni izbor v drugem delu je zaslužna Satu Vänskä. Podiranje glasbenih barier je v zadnjem času zelo aktualna tema. Dejstvo je, da v mnogih kulturah takšne bariere sploh ne obstajajo. In prav to odseva ta koncert.
V veliko čast nam je, da lahko predstavimo svetovno premiero skladbe Električni preludiji enega najeminentnejših skladateljev našega časa, Bretta Deana, ki je hkrati dolgoletni podpornik Festivala Maribor in dober prijatelj ACO-ja. Skladbo je posebej za praizvedbo na Festivalu Maribor naročila Jan Minchin. Brettovo novo delo je odziv na vizualne dražljaje in raziskuje zlasti prekrivanje virtuoznosti akustičnih instrumentov in zvočnega sveta, ki ga je mogoče doseči le z elektronskimi glasbili.
Pri programu Iz mnogih eno bosta nastopila združena Orkester Festivala Maribor in Avstralski komorni orkester. Od razposajenega veselja v Schubertovem kvintetu Postrv pa do Mozartove domiselne veličine bodo predstavljeni večplastni vidiki glasbenega ustvarjanja.
O verjetnosti uspeha zasedbe samih violinistov, bi se dalo razpravljati … violinistični ego vsakega izmed nas je namreč že sam zase velik zalogaj. Kot ubrana jata pa vas bo navdušila smela zasedba čelistov, ki ji boste prisluhnili na koncertu CelloRocks.
To leto bo zaznamovala tudi evropska premiera ACO-jevega multimedijskega projekta Greben. S filozofskega vidika izhajamo iz domneve, da je umetnost zbir idej, ki obstajajo onstran materialnega. Pričujoči projekt pa poskuša med drugim vzbuditi občutek eksistencialnega strahospoštovanja in prebuditi sposobnost za navduševanje ter hkrati odplakniti klišeje o »klasični glasbi« (karkoli že to v letu 2012 pomeni) kot glasbi, ki je primerna samo za nežnejše duše. Vabim vas v naše sanje z glasbo, ki opeva elemente narave in oblikuje zvočni dialog s skrivnostno in prečudovito umetnostjo, ki je kot ples z valovi -s surfanjem.
Na našem zaključnem koncertu bomo ponovno zbrali glasbenike iz različnih držav - Slovenije, Madžarske, Slovaške, Avstrije, Srbije, Romunije, Italije, Velike Britanije, Izraela, Nemčije, Hrvaške, Finske, Kanade, Rusije, Japonske in seveda Avstralije. Naše druženje bomo zaključili z radostjo Beethovnove Devete simfonije, ki s svojo idealistično vizijo odseva tudi kot himna Evropske unije.
Richard Tognetti
umetniški vodja Festivala Maribor
Med Orakljem v mestu Rubin in Festivalom Maribor
Pred leti me je na gledališkem festivalu v Berlinu prevzela 10 dni brez prekinitve trajajoča predstava/instalacija z naslovom ´The Ruby Town Oracle´ (Orakelj v mestu Rubin).
Zapuščena tovarniška hala, kjer so včasih izdelovali lokomotive, je oživela v najbolj dobesednem pomenu besede: v njej so postavili 22 bivališč, trgovino, gostilno, bar, frizerski salon … manjkala nista niti peep show in del, ki je bil rezerviran za vojsko. Življenje je mestu vdahnilo 40 poklicnih igralcev z vseh koncev sveta, hkrati pa je bilo aktiven del dogajanja tudi samo občinstvo. Izbrano občinstvo. Namreč vsakdo, ki je želel obiskati mesto, je moral najprej opraviti kratek kurz o etiki rubinskega življa in pravilih obnašanja v mestu. To je bil predpogoj za pridobitev vstopne vize.
V mesto sem prispela kot gostja Goethe Instituta v skupini kulturnikov, ki smo bili zbrani iz vseh vetrov. Konkretno, v Rubin sem vstopila v družbi kolega iz Pakistana. Najina pristopa oziroma vlogi, ki sva si jih izbrala v predstavi, sta zelo pomenljiva. Medtem ko sem se sama ukvarjala z razno raznimi scenariji potencialnih manipulacij, ki so pokrivale spekter od različnih oblik eksperimentov, pa do banalne logike resničnostnega šova in njegovih očes velikega brata, se je moj spremljevalec v trenutku spojil, dobesedno se je zlil z vsemi čari in zankami mesta. Verjetno ne čudi, da sta se najini poti zaradi tako različnih perspektiv zrenja na dogajanje hitro ločili. In res, naslednjič sem ga namreč srečala šele čez nekaj dni, ko smo bili ponovno v realnosti vsakdana. Kot se je izkazalo, so ga sodelavci Goethe Instituta komajda uspeli iztrgali iz rubinskega avatarja, tako rekoč na silo so ga morali zvleči iz predstave, da ni zamudil na letalo. Šlo je za las.
Prav vsak od desetih dni v Mestu Rubin je bil zgodba zase. Ne glede na to, ali govorimo o igralcih, ki so oblikovali osnove rubinskega vsakdana, ali pa o obiskovalcih – tako tistih, ki so se identificirali s tem skrivnostnim, vzporednim svetom in morda zaživeli v njem neko povsem tretjo, fiktivno, do tistega trenutka neuresničljivo identiteto, kot o ostalih, ki so ostali v tem drugem svetu zgolj gledalci, opazovalci in turisti …
Moja začetna zadržanosti in distanca nista vzdržali. Predstava je prebila cenzure, me celo zasvojila in me hkrati zamajala v temeljih. Izjemen koncept projekta, katerega ključni potencial se je kazal v intenzivni interakciji med protagonisti, me je očaral do te mere, da sem preostanek svojih berlinskih dni namenila proučevanju produkcije predstave in rubinskega zakulisja.
Ker smo bili v tistem času že do vratu v pripravah na prvi Festival Maribor v novi preobleki, sem iskala vzporednice s festivalom v organizaciji, logistiki in načinu dela, ki se razlikuje od konvencionalne produkcije in zahteva veliko časa, fleksibilnosti, domišljije, iznajdljivosti, improvizacije in predvsem predanosti.
Izkušnja, ki sem jo hotela prenesti na Festival Maribor, je bila kreacija skupnega sveta iz najrazličnejših mogočih pogledov in perspektiv najrazličnejših oseb. O nečem ne more biti nobenega dvoma. Svet Festivala Maribor se je uspešno sestavil iz najrazličnejših svetov, hkrati pa je najrazličnejših svetovom, ki so vstopali vanj, ponujal najrazličnejše izhode: za nekatere v obliki katarze, za druge je pomenil izkušnjo neke vrste Second Lifea, za tretje je pomenil izziv v smislu preizkušanja lastnih meja, za četrte, ki se niso bili pripravljeni preveč globoko spustiti v ta svet, pa je ponujal vsaj kvalitetno popestritev ustaljenega vsakdana.
Pet let pozneje in bogatejša za štiri festivalske izkušnje lahko mirno zatrdim, da smo doživeli tako rekoč vse. Od naše, posebne inačice Big Brotherja, preko nepredvidljivosti oraklja, pa do katarzičnih trenutkov in več od tega …
Festival Maribor 2012
Tudi letos so številke zgovorne in fascinantne: 43 godalcev, 40 zborovskih pevcev, 21 pihalcev in trobilcev, 8 vokalnih solistov, 5 tolkalcev, 4 igralci različnih etno glasbil, 3 dirigenti, 3 pianisti, 2 čembalista, 2 kitarista, 2 igralca – povezovalca, in seveda naš umetniški vodja. Skupaj z organizacijsko ekipo, sodelavci s strani koproducentov, predavatelji na delavnicah, pisci strokovnih tekstov, prevajalci, sodelavci komunikacijske agencije, tonskimi mojstri, tehnično ekipo, snemalno ekipo, videasti, fotografi, urejevalci notnih materialov, koordinatorji vaj in prizorišč, šoferji, hostesno službo, sodelavci na prizoriščih, kjer gostujemo, ekipo festivalskega kluba, uglaševalci in dobavitelji glasbil, festivalskimi ambasadorji in volonterji, pa tja do varnostnikov in varušk našega tudi mladim glasbenim družinam prijaznega festivala, ustvarjamo vse prej kot klasično glasbeno zgodbo.
Namreč, kar nas ločuje od »klasične« klasike je preprosto drugačen pogled na glasbeno ustvarjanje kot tako. Glasbeniki z vseh koncev sveta se zberejo in v različnih formacijah izmenjujejo ideje, preigravajo, dopolnjujejo, nadgrajujejo, niansirajo … Koncert sledi koncertu, ritem je izjemno zgoščen in še tisto malo prostega časa, ki ga imajo – kosila, večerje, druženje v festivalskem klubu itd. – preživijo skupaj. Postanejo prava festivalska družina. Daleč vstran od vsakdana in njegove rutine, v zaustavljenem času, v drugačnem času, na nek način v ozdravljenem času …
Ključne osebe Festivala Maribor
Umetniški vodja festivala Richard Tognetti je že peto leto neizmeren vir idej, drugačnih prijemov, perspektiv, drugačnega ustvarjanja in glasbe. Kreativni motor, brez katerega si festivala preprosto ni mogoče zamisliti.
Jan Minchin in Janet Holmes á Court sta imeni, ki z iskreno ljubeznijo, velikodušnostjo in pripadnostjo nudita ustvarjalcem podporo, ki je včasih na prvi pogled nevidna, vendar pa žarči skozi vsak ton in gesto festivala.
Javnemu zavodu Maribor 2012, Programu Kultura pri Evropski uniji, Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in Mestni občini Maribor izrekamo hvaležnost za (novo in ponovno) zaupanje.
Posebna zahvala gre seveda vsem pokroviteljem in donatorjem Festivala Maribor, saj so geste te vrste v današnjih časih seveda vse prej kot samoumevne.
In ne nazadnje – iskrena in globoka zahvala Vam, spoštovani obiskovalci festivala. Ne le, da ste nas poslušali, ampak da ste bili aktivni del dogajanja Oraklja v mestu Maribor.
Tudi zaokrožitev prve petletke v novi preobleki bo nosila prepoznaven podpis Festivala Maribor: mimo klasično sestavljenih programov in mimo rutinskih izvedb vse do zaključka z velikim klasikom Beethovnom in njegovo Deveto.
Bodite tudi tokrat z nami.
Brigita Pavlič
direktorica Festivala Maribor
